Nepozabna bližnja srečanja
Največji del Bocvane obsega puščava Kalahari, ki pa ni klasična puščava s peščenimi sipinami – Antilope, velike mačke, črede slonov, majhni kuščarji, hijene … srečaš na nekaj
Če je potovanje po Namibiji zelo primerno tudi za tiste, ki se prvič podajo v Afriko sami, je Bocvana povsem drugačna zgodba. Je varna in urejena, a potovanje po njenih narodnih parkih pa zahteva nekaj več izkušenj in morda tudi poguma.
Nujno je potreben dober avto s pogonom na štiri kolesa in reduktorjem, saj po peščenih ali blatnih kolovozih v narodnih parkih z navadnim avtomobilom ne bi prišel prav daleč. Koristen je dodaten rezervoar za gorivo, ki ti omogoči daljšo pot po divjini brez bencinskih črpalk, za spanje pa je priporočljivo imeti avto s šotorom na strehi ali pa bivalno prikolico, saj v bocvanskih kampih, ki v nasprotju z namibijskimi nimajo ograj, ni dobro spati na tleh, ker ti lahko ponoči na šotor po nesreči stopi slon.
Ko obiščeš narodne parke Kalahari, Moremi in Chobe, se moraš dobro založiti z vodo za pitje (vedno je treba računati z nekaj rezerve), pametno pa je imeti v avtu tudi hladilnik, saj se moraš s hrano založiti za nekaj dni.
Slika: V nacionalnem parku Chobe je več kot 50.000 slonov in to območje velja za eno najbolj gosto poseljenih območij z njimi v vsej Afriki.
Samostojno potovanje v Bocvano zahteva tudi kar nekaj priprav, predvsem glede prenočevanja. Kapacitete za samostojne popotnike so v dveh najbolj priljubljenih narodnih parkih, Chobe in Moremi, ki ležita v delti reke Okavango, zelo omejene, vse skupaj je na voljo 60 parcel. To pomeni, da je treba kampiranje rezervirati skoraj eno leto pred načrtovano potjo.
Kampi so lepo urejeni, z velikimi parcelami, čistimi stranišči in kopalnicami, kjer te so, ter vedno obveznim »braii« – žarom po afrikansko. S seboj si moraš pripeljati le drva in meso in si lahko v kampu pripraviš slastno večerjo.
Turizem in rudarjenje
Puščava Kalahari je večinoma porasla s travo, ki v deževni dobi za krajši čas ozeleni, večino leta pa je suha in rumene barve, ker v Kalahariju ni podzemnih voda. Vsa voda, ki pade z dežjem, tudi hitro odteče. Prvotni prebivalci Kalaharija, pripadniki ljudstva San ali bušmani, kot jih običajno nepravilno imenujemo, so se navadili preživetja v teh negostoljubnih razmerah in poznajo številne rastline, ki v svojih listih, deblih ali gomoljih skrivajo tekočino. Popotniki, ki teh skrivnosti ne poznamo, pa se lahko v narodni park Kalahari odpravimo le dobro pripravljeni.
Čar kampov v bocvanskih narodnih parkih je, da so zelo majhni in neograjeni. Živali se tako lahko mirno sprehajajo. Tako so nas med opoldansko malico enkrat presenetili sloni.
Narodni park Centralni Kalahari je velik za dve in pol Sloveniji, znotraj parka pa res ni ničesar, razen seveda afriških živali. Ob vstopu v narodni park se prijaviš na recepciji, nato pa ostaneš popolnoma sam. Kampi so označeni le z lesenimi tablicami. Parcele za kampiranje sicer imajo stranišča »na štrbunk« ter tuš kabine z vedri za tuše, a vso vodo, tako za pitje kot za umivanje in pomivanje posode, moraš imeti s seboj, ravno tako kot hrano, kurjavo in seveda zadosti goriva za avto. Zaradi tega je potrebno dobro načrtovanje poti, si pa nagrajen z občutkom potovanja po resnični divjini.
Posamezne parcele v kampih so po kilometer ali dva narazen, tako da si vsak večer resnično sam, obdan z živalmi, ponoči pa nebo razsvetli na milijone zvezd. Rimska cesta, ki jo v mestih v Evropi skorajda ne vidimo več, je tam resnično svetel pas, ki teče čez celotno nebo.
Slika: Globoke luknje, ki jih v deževni dobi naredijo sloni, globok mehak pesek, v katerega se z lahkoto zakoplješ s kolesi, veliko prahu, počasna vožnja, na vse to moraš biti pripravljen, a si nagrajen s prekrasnimi pogledi in srečanji.
V Kalahariju živijo številne afriške živali. Zelo pogoste so gazele springbok ter prelepe antilope pasane ali oriksi, ki so tako prilagojene na življenje v puščavi, da lahko preživijo povsem brez vode. Vso tekočino, ki jo potrebujejo za preživetje, dobijo iz rastlin. Tudi vročino izjemno dobro prenašajo. Ljudje in večina živali smo zelo občutljivi za spremembe telesne temperature, pri oriksih pa se lahko ta močno zviša, vse do 45 stopinj Celzija, ne da bi jih to kaj prizadelo. To jim omogoča poseben sistem hlajenja možganov z žilami v nosu, v katerih se kri, ki potuje v možgane, ob dihanju ohladi. Možgani, ki so najbolj občutljiv del telesa, tako ostajajo hladni, telo pa se lahko segreje in ne izgublja vode in energije za ohlajanje.
Antilope in plenilci
Kjer so antilope, so seveda tudi plenilci in v Afriki so to najpogosteje velike mačke. Sami smo v dveh dneh v Kalahariju sicer videli le enega geparda, a vsako jutro smo na naših peščenih parcelah videli sledi mačk, ki so se ponoči sprehodile mimo (a smo jih žal prespali). Po eni parceli so se ponoči sprehajali levi, po drugi pa gepard ali leopard, kot smo ugotovili iz sledi.
Poleg velikih mačk v Kalahariju živijo tudi druge, manjše zveri. Veliko je dolgouhih lisic, v visoki travi se sprehajajo šakali, na drevesih pa seveda posedajo jastrebi. Posebno doživetje pa so lajajoči gekoni, majhni kuščarji, ki se začnejo oglašati ob sončnem zahodu z glasom, nekoliko podobnim oglašanju škržatov na jadranski obali. Njihovo glasno oglašanje ti da občutek, da je puščava okoli tebe oživela, le kako, ni jasno, saj so ti kuščarji zelo sramežljivi in se hitro skrijejo v pesek, če se jim preveč približaš.
Delta reke Okavango velja za eno od sedmih afriških čudes. Od leta 2014 je uvrščena tudi na Unescov seznam zaščitene naravne dediščine.
Severno od narodnega parka Kalahari je delta reke Okavango. To je eno najbolj zanimivih območij v vsej Afriki. Reka Okavango izvira v Angoli in teče proti jugovzhodu. Pred tisočletji je reka tekla skozi celotno območje današnje Bocvane in se izlivala v reko Limpopo, ki danes razmejuje Bocvano in Južnoafriško republiko. A zaradi geoloških dogajanj v notranjosti zemlje se je na jugu Bocvane dvignilo gričevje, ki je reki Okavango zaprlo pot proti morju. Reka se je najprej razlila v obliki jezera po ogromnem območju današnje Bocvane, nato pa je voda naredila preboj in odtekla iz jezera proti reki Zambezi.
Makigadi in Sua
Ostanek ogromnega jezera sta še danes dve veliki posušeni jezeri, Makigadi in Sua. Tudi ti dve jezeri lahko z ustreznim avtomobilom prečkaš in vožnja po ravnem, posušenem blatu je nepozabno doživetje. Belo posušeno blato in ravnina od obzorja do obzorja ponuja izjemne poglede, vsekakor pa ni priporočljivo, da zapuščaš sledi drugih avtomobilov ali da si tu brez dobrega zemljevida in kompasa ali GPS-naprave, saj bi se v nepregledni beli puščavi z lahkoto izgubil.
Na sredini jezera Sua leži otok Kubu, kar pomeni v jeziku domačinov povodni konj. Skalnat otoček sredi posušenega blata je zares videti kot povodni konj, ki spi sredi jezera, le da spi tako dolgo, da so na njem že zrastli številni ogromni opičji kruhovci ali baobabi. Tu je tudi manjši kamp, v katerem lahko prespiš in zjutraj doživiš prekrasen sončni vzhod. Pogled na sonce, ki pokuka na obzorju iz neskončne bele ravnine, je resnično pogled, ki ga nikoli ne pozabiš.
Slonji pesek
Ko premagaš jezero Sua, je idealna točka za prenočevanje kamp Slonji pesek (Elephant sands) v bližini mesta Nata. Kamp ima na sredini jezerce, ki ga številni sloni uporabljajo za pitje. V popoldanskih in večernih urah, ko najpogosteje pijejo, se tako mimo kampa, vsega nekaj metrov od tvojega avtomobila in brez ograje, sprehajajo številni sloni.
Ker so navajeni ljudi, jih niti ne zanimamo kaj dosti, nujno pa je paziti, da se jim ne postaviš na pot. Zanimivo je, da ti velikani, težki tudi do štiri tone, hodijo tako tiho, da jih sploh ne slišiš. Imajo dobro uhojene poti, po katerih se stalno gibljejo in jih lahko opaziš kot stezice v travi ali pesku. Takšnih poti se je treba izogibati, saj sloni, čeprav so večino časa miroljubni, uveljavljajo prednost, ki jim pripada zaradi velikosti. Če te srečajo sredi svoje steze, lahko postanejo tudi napadalni.
Kasane je eno od središč bocvanskega turizma, vsaj popotniškega, saj se tu lahko z javnimi prevozi najbolj približaš narodnim parkom in lahko doživiš vsaj malo pravega safarija tudi brez najetega džipa ali dragega organiziranega potovanja v sredino parkov.
Zelo popularna, a vseeno vredna obiska je večerna vožnja z ladjo po reki Chobe. Ne pričakujte, da boste na reki samo vi in vaš čoln, a čeprav je na reki veliko ladij, to ni preveč moteče, saj je živali dovolj za vse. Sloni hodijo čez vodo do mehke trave na otočkih sredi reke, vmes je veliko povodnih konj, različnih antilop, ogromno ptic, večer pa se zaključi s skoraj zagotovo prekrasnim sončnim zahodom. Le roke ni priporočljivo namakati v vodo preko roba čolna, saj v reki živijo tudi precej veliki krokodili.
50.000 slonov
Na robu Kasaneja se začenja narodni park Chobe, v katerem živi veliko afriških divjih živali, morda najbolj znan pa je po slonih. V tem nacionalnem parku je več kot 50.000 slonov in območje Chobeja velja za eno najbolj gosto poseljenih območij s sloni v vsej Afriki. Da je tu veliko slonov, se vidi na vsakem koraku, ali bolje rečeno obratu kolesa, saj moraš v parkih vedno biti v avtomobilu. Znaki njihove prisotnosti so podrta drevesa, polomljene veje in veliko slonjih iztrebkov, ki jih številne živali »reciklirajo«. Sloni imajo namreč zelo neučinkovito prebavo in izkoristijo le okrog 30 do 40 odstotkov hrane. Vse drugo neprebavljeno izločijo. Pavijani imajo te iztrebke tako radi, da slonovim iztrebkom domačini rečejo kar pavijanovi mafini. V Chobeju se slonov resnično lahko nagledaš do sitega, vmes pa vidiš tudi žirafe, povodne konje, svinje bradavičarke, številne antilope, tudi bolj redke vrste, kot sta sabljasta in zelo plašna roanova antilopa, če imaš srečo, pa lahko srečaš tudi kakšno muco.
Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (maj 2020)
